Karmen:

Ko sedeš v Šibeniku na trajekt, te onstran morja čaka drug svet. Vsaj mene je. In menim, da tudi vsakega od mojih sopotnikov. Čakala sta nas topel sprejem in prijazna dobrodošlica, pripravljalni tim pa nas je skozi cel teden vodil potrpežljivo, začinjeno z dozo humorja in … zelo izvirno. Že samo stvarstvo okrog mene, v katerega bi lahko neskončno dolgo strmela, me je pomirjalo. Spoznala sem ljudi, ki so me znali vprašati: »Kako si?« ali reči: »Grem jaz namesto tebe.« Ali pa so brez besed zgolj nastavili uho. Vzela sem lahko vse, karkoli sem si zaželela – tišino, igro, molitev, čokolino, plavanje, branje, sladoled, pogovor, čudenje, kopico smeha, petje, sprehajanje tako ob obali kot po svoji notranjosti. Vse je bilo na razpolago in to celo v večji meri, kot sem pričakovala. Po svetopisemsko sem lahko »uživala v sočni jedi«. In ob koncu tedna znova sedla na trajekt. Ta me je popeljal nazaj v stari svet, ki pa se kar naenkrat ni zazdel več tako star in betežen, kot je bil teden poprej …